...
Show More
Ali ste kdaj brali knjigo, katere najvišji pomen je le to da obstaja? Namesto da bi nosila neko sporočilo? No naj vam povem, da je to ena tistih knjig.
Zgodbo pripoveduje mladenič, ki v bistvu ne vem kako mu je ime (saj ga omenijo le enkrat v celotni knjigi) in kako izgleda. Vse kar vemo o njem je to, da ga zanima literatura (pravi, da je tudi sam umetnik) in pa ženske. Vsa ta njegova občutja o stvareh, ki jih ima rad so zelo platonska. V celi knjigi le razmišlja, da se je preselil v London, da postane pesnik a nastane računalničar, izgubi navdih za poezijo in se sprašuje kako mora izgledati in kaktero državljanstvo mora ima ženska, ki bi mu ustrezala.
Rada pa bi še povedala, da je stil pisanja skozi celo knjigo enak. Niti na koncu avtor ne naredi povzetka/zaključka ampak zgodbo le enkrat preneha pisati in temu reče konec.
Prisežem, da je knjiga tako suhoparna in slabo napisana, da vam tega samo z besedami ne moram opisati.
Zgodbo pripoveduje mladenič, ki v bistvu ne vem kako mu je ime (saj ga omenijo le enkrat v celotni knjigi) in kako izgleda. Vse kar vemo o njem je to, da ga zanima literatura (pravi, da je tudi sam umetnik) in pa ženske. Vsa ta njegova občutja o stvareh, ki jih ima rad so zelo platonska. V celi knjigi le razmišlja, da se je preselil v London, da postane pesnik a nastane računalničar, izgubi navdih za poezijo in se sprašuje kako mora izgledati in kaktero državljanstvo mora ima ženska, ki bi mu ustrezala.
Rada pa bi še povedala, da je stil pisanja skozi celo knjigo enak. Niti na koncu avtor ne naredi povzetka/zaključka ampak zgodbo le enkrat preneha pisati in temu reče konec.
Prisežem, da je knjiga tako suhoparna in slabo napisana, da vam tega samo z besedami ne moram opisati.